Šola ni vedno samo prostor, kjer si modrosti in “modrosti” iz suhoparnih učbenikov na še bolj suhoparen in dolgočasen način – z branjem – tlačimo v glavo. Včasih je treba tudi s sodelovanjem rok in oči dokazati, da smo se nekaj naučili in da znamo tisto, kar smo se naučili, koristno uporabiti v praksi in tudi predstaviti.

Tako so sedmošolci cel mesec gojili rastline v kozarcih, da bi na licu mesta dokazali, da so rastline samooskrbne – saj poznate tisto – fotosinteza, izdelovanje hrane, kisika, poraba ogljikovega dioksida, bla, bla, bla, zaspiš zraven.

Tisti, ki so delali vrtičke, pa niso zaspali. Upam si celo trditi, da so se prav imenitno zabavali. Ali pa tudi ne. Nekateri so bili obupani, saj so jim rastline (trobentice, marjetice, kakšno hrušico in travo so nabrali kar na travniku ali maminem vrtu) umirale, gnile, plesnele ali, v najboljšem primeru, “samo” ovenele. In so se prišli potožit učiteljici – kako bodo dobili lepo oceno, če ja pa njihov vrtiček – no, nekako pomečkan, brez življenja – pa tako so se trudili!

No, učiteljica jim je kar takoj pregnala slabo voljo – saj v naravi tudi stalno nekaj odmira, gnije, plesnuje, pa spet požene nove poganjke, raste, cveti … samo potrpežljivi moramo biti. Pa so malce boljše volje prišli domov in seveda takoj pokukali, če je kak nov cvet ali vsaj nastavek le-tega. In tudi pogumno zabeležili v dnevnike, da je rastlina pač delno odmrla, da pa druga polovica poganja nov cvet, da so verjetno preveč zalili, zato so kozarce odprli, da je odvečna voda lahko izhlapela …

In so čez mesec in pol svoje delo prinesli pokazat. In so bile rastlinice takšne, kot morajo biti. Je bilo nekaj umetnih hišic, nekaj lesenih ali plastičnih mušnic, raznobarven pesek, srčki, pentljice, česar sicer ne najdemo v naravi, ampak – no ja, pa naj bo  tam, če že mora biti. Vrtički oziroma ekosistemi v kozarcih pa so prav ljubki – le oglejte si jih!