Listki padli so z dreves,

k sebi so nas priklicali,

rekli so: “Pa saj ni res,

zakaj na tleh bi le ležali?!”

Nagovarja nas veja:

“Daj, vzemi list v roke, poglej ga, potipaj,

pa malo razmisli, kaj ti šepeče,

kaj rad bi, da z njim narediš…

ne pusti, da sameva na tleh in trepeče.”

Kostanjev nazobčan je in rjav,

hrastov vijugast, ves plesno vihrav,

ginkov kot sonce, lepotec je pravi,

brž ga na risbo prilepi in razstavi.